Rokov sejem 2019

Sveti Rok nam je kot ponavadi namenil čudovito lepo vreme. Za uspešno izvedbo sejma pa smo se pripravljali tri mesece, najbolj naporno pa je bilo zadnji dan pred dogodkom, ko smo postavljali stojnice, klopi in šotore. In seveda na semanji dan, ko smo pekli in stregli stotinam obiskovalcev.

Že od ranega jutra so stojnice okrog cerkve ponujale mnoge izdelke domače obrti, poljske pridelke, sadje, zelenjavo, olje, vino, mesne izdelke, sladoled, …  Mi pa smo v našem šotoru poskrbeli za toplo hrano in mrzlo pijačo.

Kulturni del sejma se je začel s slovesnim sprevodom godbe KUD Litostroj in domačih gasilcev in s kratkim, a pestrim prikazom nekaterih gasilskih veščin. Godbi smo postavili šotor, da so nam v senci skoraj uro igrali domačo in tujo zabavno glasbo.

Rdeča nit letošnjega sejma je bil Valentin Vodnik ob 200 letnici njegove smrti. Ob stojnici TD Dravlje smo postavili pano z nekaj Vodnikovimi pesmimi in življenjepisom. Izvedli smo recital o Vodnikovem življenju, ki ga je pripravila ga. Marija Šmid. Predstavili smo tudi Vodnikovo knjigo – kuharico – ki je bila prva kuharska knjiga v slovenskem jeziku. Po namigu iz te knjige so tri družine sredi Rokovega trga v kotlih skuhale vsaka svoj ajmoht. Da se tradicija prenese s starih na mlade. Ga. Marija Merljak je iz kuharije naredila cel spektakel, za kuharske družine je pridobila velikodušnega sponzorja Terme Snovik. Dobili so celodnevne karte za kopanje v Termah Snovik.
Polovica Slovencev ne ve, kaj je ajmoht. Besede ni niti v pravopisu. To je obara.

Po več letih, od kar je umrl stric Janez, so nas spet obiskali mali poniji, ki so jih zlasti otroci veselo božali, bolj korajžni pa tudi jahali.

Do trde noči so nam za zabavo in ples igrali Dolomiti.

Nekaj dni po sejmu smo dobili ogorčeno elektronsko pošto, da ubijamo in obešamo zaščitene dvoživke. Gre za zelo star običaj draveljski fantov, da ponoči pred Rokovim sejmom po vrtovih pokradejo najlepše cvetje in ga obesijo na vrv nad Vodnikovo cesto. Vmes pa visi tudi kašna žaba. In velik ‘okrvavljen’ pipec z letnico 1770. Gospodinje se nad to krajo ne jezijo, saj je njihov pušeljc nad cesto nekakšno priznanje za lepo negovano cvetje. Turistično društvo Dravlje s tem cvetjem in žabami nima prav ničesar, niti ne vemo, kdo to počne. V društvu smo sami penzionisti in nobenemu ne pride na misel, da bi ponoči kradel rože, lovil žabe in plezal po kandelabrih. Menda pa zadnja leta ne obešajo pravih žab, ampak umetne – gumijaste ali plastične. Po slikah sodeč visijo ene in iste žabe že več let zapored.

Nekaj slik si lahko ogledate tule, precej več pa je poslikal prijatelj Tomaž in objavil na spletni strani župnije Dravlje. Hvala, Tomaž. (klikni!)

Hits: 74

Rokovo 2019

Svetega Roka upodabljajo z rano na nogi in s psom, ki mu je prinašal hrano.

Romanje k sv. Roku v Dravlje izvira iz 18. stoletja, ko je vsa Ljubljana, vključno z oblastno in cerkveno gospodo slovesno z banderami peš romala v Dravlje, da se sv. Roku priporoči za varstvo pred kugo. Stare razglednice prikazujejo ta običaj. Tudi Valvasor je v Slavi vojvodine Kranjske lepo opisal te slovesnosti. Med 1. svetovno vojno so romanja prenehala

Razglednica iz 19. stoletja

V samostojni Sloveniji so se romanja delno obnovila, vsako leto na Rokovo, 16. avgusta, prihajajo k nam romarji iz severozahodnega dela Ljubljane. Prvi pridejo že ob 6h zjutraj iz Šentvida, nato pa na uro sledijo Ježica, Črnuče, Koseze in na  koncu Podutik skupaj z domačimi Dravljami. Nič več ne romajo peš, pripeljejo se z avti ali z mestnim prometom, s seboj imajo tudi svoje župnike. Med pridigo župniki obudijo spomin na svetega Roka, na zaobljubo Draveljcev ob strašni kugi v 18. stoletju, včasih omenijo tudi nekdanja slovesna ljubljanska romanja v Dravlje. Po zadnji maši peš poromajo še do debelega znamenja ob Celovški cesti, ki je postavljeno v spomin mnogih žrtev kuge nad njihovim grobom. 

Že dolga leta  draveljsko turistično društvo romarjem pripravlja okrepčilo – ocvrte miške, kavico in sok. Zato je treba že dan prej pripraviti zadosti mase za miške, na Rokovo pa zelo zgodaj vstati in postaviti šotor in ostalo opremo.  Tako se po vsaki maši romarji še nekaj časa družijo in poklepetajo. Največ – predvsem mladih – jih navadno pride iz sosednje župnije Koseze, kjer imajo otroci v tem času počitniški oratorij. Ti zagotovo priromajo peš.

Hits: 46

Dan sosedov

Evropski dan sosedov je neformalni praznik, ki vzpodbuja druženje. Tudi v naši četrtni skupnosti redno praznujemo ta praznik. Več društev naše KS in ponavadi še iz kakšne sosedne ljubljanske četrti se je  v soboto spet pomerilo v bowlingu. Tudi letos je 8 ekip porivalo težke krogle proti ‘bowlam’ na drugem koncu steze. Krogle so poskakovale, tolkle ob stezo in ob rob, pa tudi gladko drsele in razbijale pokonci postavljene keglje. Ob polnih zadetkih je bilo navdušenje tekmovalca veliko, a tudi tekmeci so prisrčno pozdravili dober met. Saj namen tekme ni toliko v zmagi kot v druženju in sproščenem veselju.

Na koncu tekme je predsednik sveta ČS Dravlje Marko razglasil rezultate, šef Kluba 300 je za nagrado zmagovalnim ekipam in posameznikom zmagovalcem podelil nagrade – bone za bowling. Po dveh urah lučanja težkih krogel se je vsem prilegel tudi hamburger s pivom.

Hits: 97

150 letnica vižmarskega tabora

Isti dan kot praznovanje dneva četrtne skupnosti Dravlje so člani kulturnega društva Čitalnica Blaž Potočnik priredili na Brodu spominsko slovesnost ob 150 letnici vižmarskega tabora. Dogodek je bil izpeljal po častnim pokroviteljstvom predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja. Sodeloval je tudi orkester slovenske vojske, slavnostni govornik je bil predsednik Državnega sveta Alojz Kovšca.

Tabori so se vrstili od leta 1868 do 1879, bilo jih je 18, nakar jih je oblast prepovedala. Stalne točke vseh taborov so bile poleg zahteve po Zedinjeni Sloveniji tudi lokalni, gospodarski, šolski in upravni problemi. Organizatorji taborov so se izogibali žgočim nasprotjem (klerikalci proti liberalcem), ki so razdvajale narod, vendar so bolj poudarjali zbliževanje slovenskih pokrajin ter zvezo z ostalimi jugoslovanskimi narodi v monarhiji. Vižmarski tabor je bil sedmi po vrsti, 17. maja 1869 se je kljub slabemu vremenu zbralo kar 30.000 ljudi z vseh koncev. Slovenski veljaki se sprva taborov niso udeleževali, šele vižmarski tabor jih je pritegnil. Janez Bleiweis, eden od govornikov, je takrat govor zaključil: ‘Dajte nam Slovenijo!’

Velika pohvala društvu Blaža Potočnika! Priredili so proslavo, ki se po kvaliteti kosa z državnimi proslavami. Nastopajoči so v kostumih iz časov taborskega gibanja ponazorili tedanje razmere in prizadevanja, dogajanja v čitalnicah, prišli so tudi Sokoli – tokrat iz Melike. Veliki mediji se povabilu na dogodek niso niti odzvali, čeprav so v časopisih in javni televiziji o sami obletnici poročali.

Po prireditvi je sledilo druženje, prigrizek in kozarček. Tu smo nastopili mi, Turistično društvo Dravlje. Pred našo stojnico s pijačo je bila največja gneča.
Veliko boste o prireditvi izvedeli na Facebooku, če poiščete ‘vižmarski tabor’ ali ‘Društvo Blaž Potočnikova čitalnica’. Je vredno!


Hits: 222