Rokov sejem 2019

Sveti Rok nam je kot ponavadi namenil čudovito lepo vreme. Za uspešno izvedbo sejma pa smo se pripravljali tri mesece, najbolj naporno pa je bilo zadnji dan pred dogodkom, ko smo postavljali stojnice, klopi in šotore. In seveda na semanji dan, ko smo pekli in stregli stotinam obiskovalcev.

Že od ranega jutra so stojnice okrog cerkve ponujale mnoge izdelke domače obrti, poljske pridelke, sadje, zelenjavo, olje, vino, mesne izdelke, sladoled, …  Mi pa smo v našem šotoru poskrbeli za toplo hrano in mrzlo pijačo.

Kulturni del sejma se je začel s slovesnim sprevodom godbe KUD Litostroj in domačih gasilcev in s kratkim, a pestrim prikazom nekaterih gasilskih veščin. Godbi smo postavili šotor, da so nam v senci skoraj uro igrali domačo in tujo zabavno glasbo.

Rdeča nit letošnjega sejma je bil Valentin Vodnik ob 200 letnici njegove smrti. Ob stojnici TD Dravlje smo postavili pano z nekaj Vodnikovimi pesmimi in življenjepisom. Izvedli smo recital o Vodnikovem življenju, ki ga je pripravila ga. Marija Šmid. Predstavili smo tudi Vodnikovo knjigo – kuharico – ki je bila prva kuharska knjiga v slovenskem jeziku. Po namigu iz te knjige so tri družine sredi Rokovega trga v kotlih skuhale vsaka svoj ajmoht. Da se tradicija prenese s starih na mlade. Ga. Marija Merljak je iz kuharije naredila cel spektakel, za kuharske družine je pridobila velikodušnega sponzorja Terme Snovik. Dobili so celodnevne karte za kopanje v Termah Snovik.
Polovica Slovencev ne ve, kaj je ajmoht. Besede ni niti v pravopisu. To je obara.

Po več letih, od kar je umrl stric Janez, so nas spet obiskali mali poniji, ki so jih zlasti otroci veselo božali, bolj korajžni pa tudi jahali.

Do trde noči so nam za zabavo in ples igrali Dolomiti.

Nekaj dni po sejmu smo dobili ogorčeno elektronsko pošto, da ubijamo in obešamo zaščitene dvoživke. Gre za zelo star običaj draveljski fantov, da ponoči pred Rokovim sejmom po vrtovih pokradejo najlepše cvetje in ga obesijo na vrv nad Vodnikovo cesto. Vmes pa visi tudi kašna žaba. In velik ‘okrvavljen’ pipec z letnico 1770. Gospodinje se nad to krajo ne jezijo, saj je njihov pušeljc nad cesto nekakšno priznanje za lepo negovano cvetje. Turistično društvo Dravlje s tem cvetjem in žabami nima prav ničesar, niti ne vemo, kdo to počne. V društvu smo sami penzionisti in nobenemu ne pride na misel, da bi ponoči kradel rože, lovil žabe in plezal po kandelabrih. Menda pa zadnja leta ne obešajo pravih žab, ampak umetne – gumijaste ali plastične. Po slikah sodeč visijo ene in iste žabe že več let zapored.

Nekaj slik si lahko ogledate tule, precej več pa je poslikal prijatelj Tomaž in objavil na spletni strani župnije Dravlje. Hvala, Tomaž. (klikni!)

Hits: 111

Rokovo 2019

Svetega Roka upodabljajo z rano na nogi in s psom, ki mu je prinašal hrano.

Romanje k sv. Roku v Dravlje izvira iz 18. stoletja, ko je vsa Ljubljana, vključno z oblastno in cerkveno gospodo slovesno z banderami peš romala v Dravlje, da se sv. Roku priporoči za varstvo pred kugo. Stare razglednice prikazujejo ta običaj. Tudi Valvasor je v Slavi vojvodine Kranjske lepo opisal te slovesnosti. Med 1. svetovno vojno so romanja prenehala

Razglednica iz 19. stoletja

V samostojni Sloveniji so se romanja delno obnovila, vsako leto na Rokovo, 16. avgusta, prihajajo k nam romarji iz severozahodnega dela Ljubljane. Prvi pridejo že ob 6h zjutraj iz Šentvida, nato pa na uro sledijo Ježica, Črnuče, Koseze in na  koncu Podutik skupaj z domačimi Dravljami. Nič več ne romajo peš, pripeljejo se z avti ali z mestnim prometom, s seboj imajo tudi svoje župnike. Med pridigo župniki obudijo spomin na svetega Roka, na zaobljubo Draveljcev ob strašni kugi v 18. stoletju, včasih omenijo tudi nekdanja slovesna ljubljanska romanja v Dravlje. Po zadnji maši peš poromajo še do debelega znamenja ob Celovški cesti, ki je postavljeno v spomin mnogih žrtev kuge nad njihovim grobom. 

Že dolga leta  draveljsko turistično društvo romarjem pripravlja okrepčilo – ocvrte miške, kavico in sok. Zato je treba že dan prej pripraviti zadosti mase za miške, na Rokovo pa zelo zgodaj vstati in postaviti šotor in ostalo opremo.  Tako se po vsaki maši romarji še nekaj časa družijo in poklepetajo. Največ – predvsem mladih – jih navadno pride iz sosednje župnije Koseze, kjer imajo otroci v tem času počitniški oratorij. Ti zagotovo priromajo peš.

Hits: 64