Po sledeh Prešernovega nagrajenca patra Marka Rupnika

Kapela Redemptoris Mater (Odrešenikove Matere)

Navodilo: zeleno povdarjene podčrtane besede vam odpro spletno stran, omenjeno v besedilu.

Letošnje strokovno potovanje nas je vodilo v Italijo. Šli smo po sledeh p. Marka Rupnika, ki je jezuit in profesor na univerzi Gregoriana v Rimu in predava tudi drugje po Evropi in po svetu. Rojen je bil leta 1954 v Zadlogu – Črni vrh nad Idrijo. Med študijem filozofije v Ljubljani je živel v draveljski jezuitski skupnosti. V Rimu od leta 1995 vodi atelje duhovne umetnosti Centro Aletti. Svetovno znan je postal, ko je leta 1999 izdelal mozaik v papeževi osebni kapeli Redemptoris Mater (Odrešenikova Mati). V domovini je za to delo leta 2000 prejel Prešernovo nagrado, leta 2002 mu je predsednik Kučan podelil najvišje slovensko odlikovanje častni znak svobode za prepoznavnost slovenske likovne umetnosti v svetu, 2003 mednarodno nagrado Beato Angelico za Evropo. Od takrat je tudi v Sloveniji ustvaril veliko mozaikov, nam najbližji je v kapelci OŠ Alojzija Šuštarja v Šentvidu, pa tudi v novi cerkvi Vseh svetnikov na ljubljanskih Žalah.  Svetovno znana je skupina mozaikov na pročelju cerkve v Lurdu, izreden je 500 kvadratnih metrov velik zlat mozaik v Fatimi, Portugalska. P. Marko je tudi izjemen predavatelj. Na internetu je mnogo objav in člankovo njem, na primer na MMC RTV Slovenije.

P. Marko ustvarja predvsem sakralno umetnost, zato nič čudnega, da smo videli veliko cerkva in kapel. V organizaciji agencije Marco Polo nas je spremljal vodič Edi, ki je po teh krajih vodil že več kot stokrat, deležni smo bili res izčrpnih informacij.

Prva ‘postaja’ je bila starodavna romarska pot Loreto ob obali Jadranskega morja, kjer v baziliki za glavnim oltarjem hranijo hišico, v kateri naj bi živela sveta družina. Hišica je navzven obdana s prelepimi marmornimi reliefi in kipi. V hišici ne dovolijo fotografiranja. Pred baziliko je akrobatska skupina Frecce tricolori postavila letalo njihove prve generacije v zahvalo in čast Devici Mariji, ki je zavetnica vseh letalcev. Blizu leži tudi kraj Osimo, znan po osimskem sporazumu med Italijo in Jugoslavijo.

Dva dni smo bili na ‘ostrogi’ italijanskega škornja – polotoku Gargano v mestu San Giovanni Rotondo. Obiskali smo Angelsko goro, kjer je mogočna srednjeveška trdnjava in starodavna romarska pot iz 6. stoletja k nadangelu Mihaelu. Dragocene zaklade večstoletnih darov romarjev je kljub drugačnim obljubam pokradel Napoleon med zavzetjem teh krajev.

Mesto San Giovanni Rotondo je svetovno znano po svetniku – patru Piju iz Pietrelcine. P. Pij je bil kapucin, tu je v samostanski celici št. 5 skromno živel od leta 1916 do smrti 1968. Bil je majhne postave, šibkega zdravja in izredno skromen in je veliko trpel zaradi različnih bolezni. V ta kraj so ga poslali prav zaradi šibkega zdravja. Leta 1956 je kljub hudim nasprotovanjem uspel s podporniki postaviti bolnišnico, ki jo je imenoval Hiša lajšanja trpljenja. Danes je to najsodobnejša bolnica, kjer brezplačno delujejo odlični zdravniki z vsega sveta.

Kot svetnik je pater Pij poznan po množičnem spovedovanju, ‘videl’ je v dušo človeka. Nekajkrat se je fizično pojavil na dveh mestih naenkrat (bilokacija)., znan je tudi po stigmah. 20. septembra 1916 so se mu na telesu pojavila krvaveča in boleča znamenja Kristusovih ran. Rane je povijal, da bi se ne videla kri, a se je hitro razvedelo daleč okoli in ljudje so množično prihajali k njemu. Kljub poskusom zdravnikom se rane niso celile, a tudi ne ognojile. Od njih se je širil čudovit vonj. Uradna cerkev je naročila večkratne zdravniške preglede, ker niso verjeli v nadnaravnost teh znamenj. Prepovedali so mu komurkoli kazati rane, pisati pisma, ni smel iz samostana. Od 1932 do 1934 ni smel niti javno maševati in spovedovati. Pokorno je ubogal in zaradi tega je še bolj trpel.

Imel je tudi dar ozdravljanja. Dr. Ricciardi, zdravnik v San Giovanni Rotondu, ateist, je p. Pija in njegove ‘čudeže’ zasmehoval. Imel je raka na želodcu že v zadnjem stadiju. Domači župnik je prišel knjemu. ‘Ven, farjev ne maram’, je kričal doktor. ‘Pustite me pri miru. Kakor sem živel, tako hočem umreti. No, p. Piju bi se še morda spovedal, a ga ne bo, preveč sem ga zasmehoval.’ Župnik je šel naravnost k p. Piju. P. Pij je takoj obiskal bolnika. ‘Pater, pa vi? Saj sem vas tolikokrat žalil. Oprostite.’ Prejel je zakramente in vdano čakal smrti. Vendar mu je p. Pij izprosil zdravja, tretji dan je bil zdravnik popolnoma zdrav. Postal je njegov iskren prijatelj.

Ko je p. Pij 23. septembra 1968 umrl, so stigme izginile brez sledu. Leta 2002 je bil proglašen za svetnika. Tu in tu in še kje na spletu si lahko preberete veliko več o njem. Zaradi velike množice romarjev so 2004 zgradili romarsko cerkev p. Pija, kamor so v kripto prenesli njegovo nestrohnjeno telo.

Hodnik do kripte in sama kripta je polna Rupnikovih mozaikov iz življenja sv. p. Pija in sv. Frančiška asiškega. Veliko je zlate barve, za katero p. Marko pravi, da je vrednost zlata v teh mozaikih kvečjemu tolikšna, kot avto srednjega razreda. Zlato je namreč v silno tankih lističih naneseno na steklo in zato iima videz, da ga je ogromno.

Dva dni smo biliv Rimu. Prenočevali smo v Rocca di Papa, blizu papeške poletne rezidence Castel Gandolfo ob Albanskem jezeru. Od hotela je čudovit razgled na 40 km oddaljeni Rim. Zjutraj nas je šofer Bojan odpeljal na postajo Laurentina, od koder smo se z metrojem popeljali v center Rima.

Obiskali smo Centro Aletti, ki ga vodi p. Marko in kjer so mozaiki doma. P. Andrej nam je pripovedoval o skupnosti v centru in njihovem delu, duhovnem, umetniškem in fizičnem. Sprehodili smo se po ateljeju in pokukali, kaj delajo. Zanimivo, kako umetniki figuralne dele mozaikov izdelajo v ateljeju na zidarskih mrežicah, nato pa pri naročniku postavijo mozaik v nekaj dneh. Barvne kamne dobivajo z vsega sveta, nato jih sami klešejo in brusijo. Čudovite mozaike so postavili tudi nedaleč stran v kapeli Irskega kolegija, v uršulinskem samostanu pa je še v delu.

Ker smo pač bili v večnem mestu na sedmih grčih, smo obiskali tudi veliko klasičnih rimskih znamenitosti: Kolosej, Forum Romanum, Beneški trg, Lateran, Fontano di trevi, španske stopnice, Panteon, trg Navona… Bazilika sv. Pavla stoji na mestu, kjer so obglavili sv. Pavla, med drugim je znana po obodu z naslikanimi portretih vseh papežev. Pred baziliko sv. Petra v Vatikanu je bilo treba čakati v neskončni vrsti za temeljit osebni pregled, kjer je brihtni varnostnik vodiču Ediju vzel slovensko zastavico na zložljivem kovinskem ročaju. Najbolj znana cerkev na svetu stoji nad grobom sv. Petra in še mnogih drugih papežev. Gradili so jo odleta 1506 do 1626, med gradnjo se je zvrstilo več papežev. Pri gradnji so sodelovali renesančni mojstri Bramante, Bernini in Michelangelo. Dolžina glavne ladje je 194 m, strop je 44 m visoko. 133 m visoka kupola premera 42 m je je dvoplastna, med obema plastema so spiralni hodniki za dostop do vrha. Cerkev je polna dragocenih umetnin Berninija, Michelangela in drugih renesančnih umetnikov. Velik glavni oltar stoji pod mogočnim Berninijevim bakrenim baldahinom, material zanj so v 17. stoletju v času papeža Urbana VIII. Barberinija pobrali kar s Panteona. Rimljani so takrat rekli: ‘Česar niso storili barbari, je storil Barberini’.

Med povratkom v Ljubljano se nismo več srečali s Rupnikovimi mozaiki. Za en dan smo se ustavili še v Toskani. Obiskali smo obzidjem obdano in lepo ohranjeno srednjeveško mestece San Gimignano. Mestece je polno visokih stolpov, ki ne služijo ničemur. V srednjem veku so jih lokalni mogočneži postavljali zaradi prestiža. Konec srednjega veka jih je bilo celo 72, najvišji je imel kar 70 metrov. Do danes jih je ostalo kak ducat, najvišji Torre Grosso je visok 54 metrov. Svetovno znano je mestece postalo zaradi več filmov, ki so jih tu posneli priznani režiserji. Znano je tudi po najboljšem sladoledu na svetu (gelateria Dondoli), ki pa je hudo drag, saj ga delajo ročno iz posebej izbranih sestavin.

.

Za konec smo obiskali še Sieno. Avtobus je ostal na parkirišču pod hribom, mi pa smo se po sistemu tekočih stopnic povzpeli kakih 200 metrov višje do starega centra. Mogočna katedrala je ena največjih gotskih stavb. Zunanjost je iz plasti belega in črnega marmorja, simbolnih sienskih barvah.  V 14. stoletju so jo začeli širiti, a kuga je gradnjo za vedno ustavila. Na ovalnem trgu Piazza del Campo vsako leto prirejajo Palio, konjske dirke, kjer je dovoljeno vse, tudi tolči po tekmecu in njegovem konju. V stavah na zmagovalca se pretočijo ogromne vsote.

.

Naj še slike ilustrirajo naše strokovno potovanje.

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

Views: 2270