Začelo se je s kugo leta 1644. Ljudje so se po pomoč zatekli k sv. Roku, mogočnemu zavetniku zoper kužne bolezni. Janez Vajkard Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske piše:
“Ko je leta 1644 v tej vasi, v Dravljah, razsajala kuga in je v štirinajstih dneh nad sto ljudi padlo v grob, so se zaobljubili ljubljanski gospodje in draveljska soseska, da bodo sezidali cerkev sv. Roku. Kuga je takoj prenehala, tako da niti en človek več za to boleznijo ni umrl. Zidanje so še v istem letu začeli.“
Takrat je v Dravljah živelo le kakih 250 prebivalcev.
Valvasor dokumentira tudi veličastno procesijo Ljubljančanov k sv. Roku leta 1683:
“Procesija je šla od stolnice sv. Nikolaja do omenjene cerkvice sv. Roka v Dravljah, pol milje nad Ljubljano. Udeležila se jo je vsa duhovščina, slavno deželno oblastvo, najimenitnejše plemstvo obojega spola v zelo velikem številu, deželno in drugo uradništvo, velika množica meščanov in prebivalcev ter vsi cehi s svojimi banderi; bilo jih je nekaj tisoč v veliki nenavadni pobožnosti in vsi so šli peš.”
Tradicionalne procesije so bile prekinjene večkrat: med letoma 1680–1682 zaradi kuge, 1761 jih je prepovedal Jožef II., nato so ponovno zaživela šele okoli 1888 ob izbruhu nalezljive bolezni, med prvo svetovno vojno pa so bile dokončno prekinjene.
V zadnjih letih se romanja ob godu sv. Roka 16. avgusta ponovno vračajo: romarji prihajajo iz ljubljanskih župnij (Šentvid, Ježica, Črnuče, Koseze, Podutik) in imajo svoje shode vsako uro od 6h do 10h. Po sv. maši ob 10h še poromajo pol kilometra do Rokovega znamenja ob Celovški cesti. Znamenje je postavljeno približno na mestu, kjer so pred 370 leti v množični grob pokopali žrtve kuge. Ima kar štiri imena: Rokovo, debelo, korarsko in kužno znamenje. Prvotno znamenje so postavili leta 1645, a so ga zaradi širitve Celovške ceste leta 1956 podrli. Kipe so shranili na zadnji zunanji steni cerkve sv. Roka. Ob 30 letnici fare v času župnikovanja p. Lojzeta Cvikla so znamenje ponovno pozidali malo dlje od Celovške in vanj postavili obnovljene kipe.
Člani Turističnega društva smo se na sprejem romarjev začeli pripravljati že dan prej, na Veliki Šmaren popoldne. Ženske so pripravile maso za ocvrte miške, tehnična ekipa pa je postavila šotor. Janez in Jože sta očistila in začinila kup soških postrvi za Rokov sejem.
Naslednji dan, na Rokovo, smo se zbrali že ob 5h zjutraj, še v temi, da smo pripravili mize, posode in ogenj za miške. Ob 6h so prišli prvi romarji iz Šentvida. Že ob pol sedmih sta nam fanta iz Ljubljanskih parkirišč in tržnic pripeljala stojnice za naslednji dan. Članice so začele s cvrenjem mišk in pripravo kave in pijače.
Novi župnik Egon je vsako skupino romarjev na začetko prijazno pozdravil, po obredu pa smo jih mi povabili na miške, kavico, sok ali požirek konkretnega. Izkoristili smo tudi priliko, da jih povabimo naslednji dan na Rokov sejem. Kljub razmeroma slabi vremenski napovedi smo jim obljubili spodobno vreme. Vsaka skupina se je kar nekaj časa zadržala pri našem šotoru. Okoli 11h, ko so se vrnili še zadnji romarji od Rokovega znamenja, smo si končno lahko za nekaj ur oddahnili – do 5h popoldne, ko smo začeli pripravljati šotore in prostor za Rokov sejem. Naše gospe so spet pripravile maso za miške za naslednji dan.
Foto album:
Če miško postaviš na sliko, se pokaže opis. Če sliko klikneš, se slika poveča. V povečani sliki se s tipkama levo ali desno ali s klikom na puščico pomikaš med slikami
Views: 217
