Spletna stran Turističnega društva Dravlje

Vsako leto na prireditev povabimo osebnosti, po možnosti naših krajanov, ki so družbeno in medijsko poznani, da nam predstavijo svoj pogled na Slovenijo, njeno zgodovino, samostojnost, vrednote, na kaj naj bomo ponosni, … Tudi tokrat smo pripravili okroglo mizo z gostoma gospo Marcelo Uršič in dr. Petrom Gregorčičem. Pogovor je moderiral mag. Sergej Valijev.

Kot se za slovesnost spodobi, sta Klara in Sara iz skupine Rokovci zapeli slovensko himno. Predsednico sveta Tjašo Franko Peruzzi je voditelj prireditve Jernej povabil, da je zbrano občinstvo nagovorila. Po njenem vzpodbudnem govoru se je začel kulturni del programa.
Moški pevski zbor župnije Preska je zapel narodno vzpodbudni pesmi Pobratimijo (Vinko Vodopivec) in Triglav (Jurij Flajšman). Za njimi so naši mladi Rokovci zaigrali Avsenikovo Slovenija, od kod lepote tvoje. Naj pripomnim, da je isti večer to pesem zapela množica v polni dvorani Stožice. Rokovci so izvedli še pesem Kjer lastovke gnezdijo, za tem pa še gostje iz Preske tri pesmi: Videl dežele sem tuje, Kje mamici bi rož nabral in adventno Duše željno so drhtele.

V debati ob okrogli mizi je Sergej najprej predstavil tisočletno zgodovino Slovencev – od prvih zapisanih slovenskih besed v brižinskih spomenikih do druge svetovne vojne. Slovenci so se obdržali na prepihu med tremi mogočnimi ljudstvi. In obstali. Nato so razmišljali o domoljubju, narodnih vrednotah in dialogu med vse bolj polariziranimi Slovenci. Polarizacija je predvsem politična, saj je slovenski narod ob slovenski pomladi v letih 1989 in 1990 pokazal neverjetno enotnost, na referendumu pred 35 leti so se skoraj vsi odločili za samostojnost in demokracijo. Stara politika pa je delala in še vedno dela težave pri uvajanju prave demokracije. Manjka pravega dialoga, da vsak lahko pove svoje mnenje in da ga nasprotnik posluša. In da druga politična opcija ni sovražnik, ampak nasprotnik. In da oblast dela za dobro vseh Slovencev, ne zgolj za svoje privržence.

Ob koncu se je predsednik TD Dravlje Franci Gabrovšek zahvalil vsem vabljenim gostom in krajanom, gostje so prejeli tudi simbolična darila. Vse skupaj je povabil k druženju ob kozarčku in ocvirkovki, Rokovci pa so nam zaigrali še nekaj slovenskih viž.

Na koncu prispevka (po fotografijah) je še par video posnetkov nastopajočih glasbenikov in pevcev.

Foto album:
Če miško postaviš na sliko, se pokaže opis. Če sliko klikneš, se slika poveča. V povečani sliki se s tipkama levo ali desno ali s klikom na puščico pomikaš med slikami

Moški pevski zbor župnike Preska:
Triglav – V gorenjsko oziram se skalnato stran (Jurij Flajšman)
Videl dežele sem tuje /Moja dežela (Gregor Strniša, B.Kovačič)

skupina Rokovci:
Slovenija, od kod lepote tvoje (Marjan Stare, Slavko Avsenik)
Kjer lasrovke gnezdijo (Ivan Sivec, Franc Mihelič)

Views: 56

Osrednja osebnost tega praznika je sv. Nikolaj, škof in dobrotnik iz Mire v Mali Aziji, današnja Turčija, iz 4. stoletja. Vendar njegovo telo ne počiva v Miri, ker so ga italijanski mornarji leta 1087 ukradli in odpeljali v Bari, južna Italija. Njegov god praznujemo 6. decembra.
Miklavževanje je stara tradicija obdarovanja otrok, ki se praznuje na predvečer njegovega godu. Od medijskih treh decemberskih dobrih mož je resničen samo Miklavž. Slovenci smo Nikolaju v stoletjih ime iz grškega Nikolaos (zmaga ljudstva) ponašili v lažje izgovorljivo ime Miklavž.
Božiček je v Ameriki sintetiziran lik iz sredine 19. stoletja iz angleškega in nizozemskega praznovanja Božiča ter starih skandinavskih poganskih običajev. Na saneh, ki jih vlečejo jelenčki, se s severnega tečaja z darili pripelje na Božični večer. Leta 1931 so ga še skomercializirali, pravzaprav kokakolizirali v reklamo za Coca-Colo.
Dedek Mraz pa je Božiček, ki se je vpisal v partijo. Sovjetski komunisti so Božičku odstranili vse verske lastnosti, mu nadeli kožuh in polhovko ter ga proglasili za otroškega dobrotnika. Ki seveda ni dober na Božič, ampak na Novo leto. K nam je bil uvožen skupaj s komunizmom po 2. svetovni vojni. Spremenili so mu tudi stanovanje, saj slovenski Dedek Mraz ne stanuje na severnem tečaju, ampk pod Triglavom. Kljub propadu komunizma pred več kot 30 leti, v državnih ustanovah in podjetjih še vedno praznujejo partijskega Dedka Mraza.

V Ljubljani od leta 1996 Lutkovno gledališče Ljubljana na 5. december organizira Miklavžev sprevod. Od 2001 sprevod soorganizira Turizem Ljubljana in drugi partnerji. Miklavž se pripelje z Gradu z vzpenjačo in nato s spremstvom nadaljuje pot po mestu.

Na Miklavžev večer vsako leto prihaja v draveljsko cerkev velika množica otrok in njihovih staršev. Nekateri pridejo v cerkev le na Miklavževo. Animatorji vsakič pripravijo kratko dramsko igrico, ki navadno predstavlja otroško obliko boja med dobrim in zlim in kjer dobro seveda zmaga. S pesmijo Sveti Miklavž nato vsi prisotni prikličejo Miklavža. Med prihodom sv. Miklavža najprej pridivjajo parkeljni, ki jih Miklavž v spremstvu angelčkov prežene. Miklavž nagovori otroke, bolj korajžni mu tudi kaj povejo ali zapojejo, angelčki pa Miklavžu pomagajo razdeliti simbolična darila.

Na Rokovem trgu že pred dogajanjem v cerkvi člani Turističnega društva Dravlje zakurimo ogenj za pečen krompir in pajani kruh. Božo skuha po svojem receptu kuhano vino in čaj. Ko po prireditvi množica pride iz cerkve, se lahko pogreje s toplo pijačo in vročim krompirjem, pa tudi kar ob ognju. Tako se krajani družijo še kako uro ali več.

Foto album:
Če miško postaviš na sliko, se pokaže opis. Če sliko klikneš, se slika poveča. V povečani sliki se s tipkama levo ali desno ali s klikom na puščico pomikaš med slikami

Views: 29

Petek 15. avgust – državni praznik Veliki šmaren
Sobota 16. avgust – Rokova romanja v Dravlje
Nedelja 17. avgust – Rokov sejem
Ponedeljek 18. avgust – pospravljanje po sejmu

Kar natrpano. Člani Turističnega društva Dravlje smo imeli obilo dela. Vsekakor pa je treba povedati, da smo nedeljsko sejemsko prireditev izvedli ob podpori Četrtne skupnosti Dravlje, Turizem Ljubljana in draveljske župnije.

Neznani fantje so ponoči čez Vodnikovo cesto spet obesili velik pipec, nekaj žab in šopkov cvetja, pokradenega z draveljskih vrtov. Gospodinje, ki so jim potrgali cvetje, so ponosne, saj to pomeni, da je njihovo cvetje lepo, vredno tega greha. Morda pa se lumpi zgolj norčujejo iz Draveljcev, da smo žabarji.
Ampak Turistično društvo Dravlje s tem res nima nič.

Mi smo že dan prej, na Rokovo popoldne, postavili velike šotore in naložili poln kamion gasilskih klopi in miz. PGD Dravlje, hvala vam za sodelovanje!

V nedeljo smo se zbrali ob 6h zjutraj, da postavimo še ostalo opremo za naše goste na sejmu. Razen Božota. On je prišel že ob 5h in napeljal kable za naše naprave. Vlado – zaenkrat še ni naš član – je pripeljal točilo Quick tap za izjemno hitro točenje piva. A brez težav skoraj nikoli ne gre. Kar nekaj časa nam je nagajala elektrika.

Razstavljalci so tudi že zgodaj prišli na sejem. Franc je skrbel, da se ne bi kdo drug pretihotapil na prireditveni prostor, da bi tam parkiral. Jani je odkazal razstavljalcem stojnice, kasneje jih je preko ozvočenja tudi predstavil. Stojnico Prostor življenja je postavila tudi domača župnija.

Ob 15h se je začel kulturni program. Najprej so se že od daleč najavili godbeniki Pihalnega orkestra Ljubljana in gasilci PGD Dravlje. Prvi so špilali, drugi so tulili s sirenami. V vročini so precej toplo oblečeni gasilci prikazali vajo reševanja poškodovancev izpod avtomobila. Vajo je odlično vodil in komentiral M. Grum. Nato so nam godbeniki skoraj uro igrali lahko glasbo, same evergreene. Občinstvo se je skrivalo v senci pod drevjem, orkester pod šotorom, dirigent Damjan pa je žal moral stati na vročem soncu.
H kulturnem programo sodi tudi animiranje najmlajših obiskovalcev, ki sta ga vodila Katja in Stane Ivanov – Bilko. Letos žal ni bilo kuharske delavnice za otroke, ker je bila Mojca na dopustu.

Posebej moramo pohvaliti novo ustanovljeni draveljski ansambel Rokovci. Sami so si postavili prizorišče, tokrat ne na Rokovem trgu, ampak za cerkvijo, da bi bili bolj v senci in bliže gostom pri mizah. Oder so si pokrili s šotorom zaradi sonca, a ta streha se je izkazala tudi v dežju.. Omogočili so nam tudi uporabo svojega ozvočenja za naše komentiranje ostalih dogodkov. Ko se je popoldne ulilo, so še vedno igrali in peli, navdušeni poslušalci pa so plesali kar z dežniki do noči. Njihov debi je odlično uspel. BRAVO Rokovci!

Ob naši stojnici s hrano in pijačo je bilo stalno polno ljudi. Tokrat pri pivu ni bilo nobene gneče, saj je quick tap v štirih sekundah natočil po dve pivi naenkrat. Ko je popoldne okoli 17h začelo deževati, se večina gostov ni razbežala, ampak so se malo bolj stisnili pod našimi velikimi šotori. Naša kuhinja delovala do večera. Pohvaljeni prav vsi sodelujoči člani. Posebej moram izpostaviti Toneta, ki je bil na rehabilitaciji v toplicah, a se je za Rokovo nedeljo pripeljal domov. Brez njega in Božota bi nam bilo težko.

Zvečer po koncu prireditve in naslednji dan je kot vedno še najbolj naporno. Utrujeni smo pomili in pospravili opremo in goro materiala naložili na kamion, nato pa zložili v skladišča.

Foto album:
Če miško postaviš na sliko, se pokaže opis. Če sliko klikneš, se slika poveča. V povečani sliki se s tipkama levo ali desno ali s klikom na puščico pomikaš med slikami

Views: 93

Začelo se je s kugo leta 1644. Ljudje so se po pomoč zatekli k sv. Roku, mogočnemu zavetniku zoper kužne bolezni. Janez Vajkard Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske piše:
“Ko je leta 1644 v tej vasi, v Dravljah, razsajala kuga in je v štirinajstih dneh nad sto ljudi padlo v grob, so se zaobljubili ljubljanski gospodje in draveljska soseska, da bodo sezidali cerkev sv. Roku. Kuga je takoj prenehala, tako da niti en človek več za to boleznijo ni umrl. Zidanje so še v istem letu začeli.“
Takrat je v Dravljah živelo le kakih 250 prebivalcev.
Valvasor dokumentira tudi veličastno procesijo Ljubljančanov k sv. Roku leta 1683:
“Procesija je šla od stolnice sv. Nikolaja do omenjene cerkvice sv. Roka v Dravljah, pol milje nad Ljubljano. Udeležila se jo je vsa duhovščina, slavno deželno oblastvo, najimenitnejše plemstvo obojega spola v zelo velikem številu, deželno in drugo uradništvo, velika množica meščanov in prebivalcev ter vsi cehi s svojimi banderi; bilo jih je nekaj tisoč v veliki nenavadni pobožnosti in vsi so šli peš.”

Tradicionalne procesije so bile prekinjene večkrat: med letoma 1680–1682 zaradi kuge, 1761 jih je prepovedal Jožef II., nato so ponovno zaživela šele okoli 1888 ob izbruhu nalezljive bolezni, med prvo svetovno vojno pa so bile dokončno prekinjene.

V zadnjih letih se romanja ob godu sv. Roka 16. avgusta ponovno vračajo: romarji prihajajo iz ljubljanskih župnij (Šentvid, Ježica, Črnuče, Koseze, Podutik) in imajo svoje shode vsako uro od 6h do 10h. Po sv. maši ob 10h še poromajo pol kilometra do Rokovega znamenja ob Celovški cesti. Znamenje je postavljeno približno na mestu, kjer so pred 370 leti v množični grob pokopali žrtve kuge. Ima kar štiri imena: Rokovo, debelo, korarsko in kužno znamenje. Prvotno znamenje so postavili leta 1645, a so ga zaradi širitve Celovške ceste leta 1956 podrli. Kipe so shranili na zadnji zunanji steni cerkve sv. Roka. Ob 30 letnici fare v času župnikovanja p. Lojzeta Cvikla so znamenje ponovno pozidali malo dlje od Celovške in vanj postavili obnovljene kipe.

Člani Turističnega društva smo se na sprejem romarjev začeli pripravljati že dan prej, na Veliki Šmaren popoldne. Ženske so pripravile maso za ocvrte miške, tehnična ekipa pa je postavila šotor. Janez in Jože sta očistila in začinila kup soških postrvi za Rokov sejem.
Naslednji dan, na Rokovo, smo se zbrali že ob 5h zjutraj, še v temi, da smo pripravili mize, posode in ogenj za miške. Ob 6h so prišli prvi romarji iz Šentvida. Že ob pol sedmih sta nam fanta iz Ljubljanskih parkirišč in tržnic pripeljala stojnice za naslednji dan. Članice so začele s cvrenjem mišk in pripravo kave in pijače.
Novi župnik Egon je vsako skupino romarjev na začetko prijazno pozdravil, po obredu pa smo jih mi povabili na miške, kavico, sok ali požirek konkretnega. Izkoristili smo tudi priliko, da jih povabimo naslednji dan na Rokov sejem. Kljub razmeroma slabi vremenski napovedi smo jim obljubili spodobno vreme. Vsaka skupina se je kar nekaj časa zadržala pri našem šotoru. Okoli 11h, ko so se vrnili še zadnji romarji od Rokovega znamenja, smo si končno lahko za nekaj ur oddahnili – do 5h popoldne, ko smo začeli pripravljati šotore in prostor za Rokov sejem. Naše gospe so spet pripravile maso za miške za naslednji dan.

Foto album:
Če miško postaviš na sliko, se pokaže opis. Če sliko klikneš, se slika poveča. V povečani sliki se s tipkama levo ali desno ali s klikom na puščico pomikaš med slikami

Views: 158

Views: 71