Pohod na Šentviški hrib

Kar dva dogodka na isti dan. Najprej pohod, nato še proslava za dan državnosti. Zaradi priprav na proslavo nas je šlo v hrib le devet. Zbrali smo se na končni postaji sedmice v Pržanu. Ker Ljerka in dvojčka poznajo vse kotičke in luknje tega hriba, so nas najprej odvedli k ostankom nekdanjega stražnega stolpa.

Med vojno so Nemci postavili mogočne štirioglate lesene stolpe na meji med nemško in italijansko okupacijsko cono. Stolpi so bili kakih 30 metrov visoki in na vrhu je bila straža z mitraljezom. Meja je bila kakih 50 metrov na široko posekana in očiščena, da nihče ni mogel neopažen mimo. Stolpov ni več, gozd se je zarasel, mogočni betonski temelji pa še vedno stojijo nepoškodovani. Iz zemlje gledajo kak meter in pol, glede na nagnjen teren lahko tudi več, in stojijo po 10 metrov narazen, na vogalih nekdanjih stolpov.

Ker sam ne hodim prav dosti po hribih, mi je prav odleglo, ko so ta zagreti planili v borovnice. Ko so se mi očala odrosila, sem jih tudi sam pojedel kako pest. Hodili smo skoraj tri ure. Proti koncu smo se ustavili pri urejenem studenčku, da smo se odžejali. Bil sem utrujen in ves prepoten, pa mi še na misel ni prišlo, da bi to slikal. Je pa takih lepo urejenih studenčkov kar nekaj, poleg vise tudi lončki, da si vsak lahko natoči in odžeja. Sicer sem pa bolj mislil na pivo, ki ga bomo popili doli v Pržanu. A ko smo prispeli nazaj, je bil bife že zaprt. Še dobro, da smo šli po pohodu na proslavo v dom krajanov …

Pohod po Šentviškem hribu

Views: 37