Romanje k sv. Roku v Dravlje izvira iz 18. stoletja, ko je vsa Ljubljana, vključno z oblastno in cerkveno gospodo slovesno z banderami peš romala v Dravlje, da se sv. Roku priporoči za varstvo pred kugo. Stare razglednice prikazujejo ta običaj. Tudi Valvasor je v Slavi vojvodine Kranjske lepo opisal te slovesnosti. Med 1. svetovno vojno so romanja prenehala
V samostojni Sloveniji so se romanja delno obnovila, vsako leto na Rokovo, 16. avgusta, prihajajo k nam romarji iz severozahodnega dela Ljubljane. Prvi pridejo že ob 6h zjutraj iz Šentvida, nato pa na uro sledijo Ježica, Črnuče, Koseze in na koncu Podutik skupaj z domačimi Dravljami. Nič več ne romajo peš, pripeljejo se z avti ali z mestnim prometom, s seboj imajo tudi svoje župnike. Med pridigo župniki obudijo spomin na svetega Roka, na zaobljubo Draveljcev ob strašni kugi v 18. stoletju, včasih omenijo tudi nekdanja slovesna ljubljanska romanja v Dravlje. Po zadnji maši peš poromajo še do debelega znamenja ob Celovški cesti, ki je postavljeno v spomin mnogih žrtev kuge nad njihovim grobom.
Že dolga leta draveljsko turistično društvo romarjem pripravlja okrepčilo – ocvrte miške, kavico in sok. Zato je treba že dan prej pripraviti zadosti mase za miške, na Rokovo pa zelo zgodaj vstati in postaviti šotor in ostalo opremo. Tako se po vsaki maši romarji še nekaj časa družijo in poklepetajo. Največ – predvsem mladih – jih navadno pride iz sosednje župnije Koseze, kjer imajo otroci v tem času počitniški oratorij. Ti zagotovo priromajo peš.
Prvi romarji so ob 6h prišli iz Šentvida 
Dež nas ni presenetil 
saj smo postavili dva šotora 
Mladina iz Kosez 
Ob močnem soncu je šotor nudil senco 
Za mladež smo pripravili nekoliko več mišk 
Views: 255
