Prireditev je v petek, 26.oktobra organiziralo pevsko društvo Rožmarin s sodelovanjem četrtne skupnosti in Turističnega društva Dravlje. V prenovljeni veliki dvorani draveljskega doma krajanov se je zbralo šest draveljskih pevskih zborov: otroci vrtca Mojca – enota Kekec, zbor Doma starejših Šiška, otroški zbor osnovne šole Dravlje, pevsko društvo Rožmarin, mešani zbor učiteljev in staršev Waldorfske šole in mešani zbor župnije Dravlje. Srečanje je pred polno dvorano povezovala Vida Slavič. Možakarji Turističnega društva smo v dvorano prinesli praktikable za nastopajoče in stole za občinstvo, naše boljše polovice pa so sodelovale pri postrežbi nastopajočim in poslušalcem. Draveljci in Draveljčani so nastope toplo sprejeli, po prireditvi pa so se pevci in občinstvo zadržali še v prijateljskem druženju.
najmlajši poslušalec
povezovalka Vida
prenovljena polna dvorana Doma krajanov
občinstvo in pevce je v imenu ČS pozdravila Karmen
‘Kekci’ so zapeli Jaz pa pojdem na Gorenjsko in Medvedek na mostičku
starejši iz Šiške so zapeli Pod rožnato planino
in Roža na vrtu
draveljski šolarji so predstavili Na planincah luštno biti in Požrešni volk
Rožmarinke so ‘Šle’ na ravno polje
in Čez zelene trate
letos Rožmarinke obhajajo 20 letnico
tudi učitelji in starši Waldorfske šole so ‘hodili’ po naravi
najprej Komi de ravnica bjela
nato pa še Jaz pa v gorico grem
Angelca je vsakemu dirigentu predala priznanje in cvet
župnijski zbor je šel najprej Nmau čriez jizaro
nato pa so pozdravili Marijo s pesmijo Ko sveto jutro
Letošnja ekskurzija v Rezijo 20.10. je bila sila poučna in zanimiva. Kljub jutranji zamudi avtobusa smo mimo Kranjske gore po Kanalski dolini mimo Trbiža kar hitro prispeli do Rezije. Tam smo se najprej ustavili v Kulturnem domu na Ravanci, v katerem je tudi Muzej rezijanskih ljudi, pevska in folklorna skupina. V Sloveniji poznamo narodnostne manjšine (italijansko in madžarsko), rezijanci so pa le jezikovna manjšin. Knjižne slovenščine praktično ne poznajo, le rezijanščino, ki pa kljub majhnemu predelu pozna kar štiri narečja. Rezijansko pisano besedo (staro 20 let), se v vsakem narečju sliši popolnoma drugače. Sedaj mi je jasno, zakaj so nas pred leti domačini začudeno gledali, če smo jih kaj vprašali. Nihče nas ni popolnoma nič razumel, mi pa italijanščine ne. Da o načinu štetja, ki je zelo posebno, ne govorim. Predstavili so se nam tudi s plesom. Niso pa pozabili povedati, da gojijo česen, katerega vsega prodajo po 22€/kg, ni pa ga bilo ne za videti, ne za poskusiti. Lepo, zanimivo, ni kaj.
Pušja vas (Venzone) je zaščitena kot državni spomenik in je najbolje ohranjeno srednjeveško utrjeno mesto v Furlaniji-Julijski krajini. Je eno najlepših mest v Italiji. V letu 1976 je bila zaradi potresov praktično v celoti porušena, saj je bil epicenter gora San Simeone, ob vznožju katere leži Pušja vas. Med zgradbami zagotovo izstopa stolnica z zvonikom in majhno krstilnico. Leta 1647 so v grobnici katedrale odkrili prvo od štiridesetih mumij. Ogledali smo si le slike. V okolici gojijo sivko in seveda spominke iz sivke. Odkrila sem zanimive skulpture iz odpadnih tiskanih vezij, CD-jev, …
V Čedadu je znamenit Hudičev most, pod katerim teče reka Nadiža. Obok mostu je na bregu naslonjen v skal, znano kot keltski Hypogäum, ki je bil rimska ječa ali langobardski zapor. Znameniti sta tudi mestna hiša s spomenikom Juliju Cezarju in katedrala Santa Maria Assunta, ki smo si jo ogledali tudi znotraj.
Po Vipavski dolini smo se zapeljali do Nove Gorice kjer smo imeli pozno kosilo, ki smo ga zalili z dobrim vinom.
Vsekakor moram pohvaliti vodičko, da nas ni zasula s preveč podatki in voznika.
Alenka Foto: Alenka Hitti, Franc Setnikar
Po potresu je od cerkve sv. Janeza Krstnika ostal le en zid
Rokov sejem 19. avgusta je bil tudi letos dobro obiskan. Rdeča nit kuturnega dela prireditve so bile čebele, zato je bilo o njih marsikaj povedanega, za obiskovalce pa so dve ‘čebelji’ zašpilali tudi muzikanti. Na stojnicah je bil na voljo tudi med in drugi čebelji izdelki. A naše kuharje v gostilni Kovač so obletavale ose.
Letos mo prvič uporabili stojnice, ki nam jih je brezplačno posodilo mesto Ljubljana. Orkestru KUD Litostroj smo pripravili naš novi šotor, da so nam lahko zaigrali v senci.
Pomerili so se tudi kuharji v tekmovanju za medgeneracijsko župo.
Prireditev je odlično dokumentiral naš prijatelj Tomaž Celarec, slike si lahko ogledate na spletni strani župnije Dravlje. Hvala, Tomaž!
Vsako leto 16. avgusta k svetemu Roku v Dravlje prihajajo množice romarjev iz ljubljanskih župnij. Vse od 17. stoletja do 1. svetovne vojne je bilo to največje ljubljansko romanje, ki so se ga množično udeleževali ljubljanski prebivalci, cehi, stanovi, uradniki, duhovščina in najimenitnejše plemstvo vse do slavnega deželnega oblastva. Več o zgodovini Dravelj in romanj si lahko preberete tule.
Danes redki romarji priromajo peš v Dravlje. Člani Turističnega društva Dravlje jim postrežemo z ocvrtimi miškami, kavo in sokom. Obenem jih tudi povabimo na Rokov sejem, ki je prvo nedeljo po sv. Roku. Tako z veliko dobre volje in minimalnimi stroški poskrbimo še za promocijo naše največje prireditve.
Začeli smo ob 5h zjutraj
Prvi romarji iz Šentvida so prišli ob 6h
Sveti Rok, zavetnik pred kugo
Naša dekleta so med mašo pridno cvrla miške
Iz Kosez je prišla tudi množica mladih
Vsako skupino smo povabili na nedeljski Rokov sejem
Letos smo v duhu teme praznovanja nudili tudi medico
