Prve tri fotke sem si sposodil od Tomaža Celarca. Hvala, Tomaž.
Nedelja 27. oktobra je bila kot nalašč za tek. Množico zagrizenih maratoncev smo s pijačo sprejeli tudi v Dravljah. Kar nekaj tekmovalcev nas pohvalilo, da smo najboljši na progi. In to kljub temu, da so 500 metrov pred nami svojo ‘postajo’ postavili tudi uradni prireditelji.
Pri Mikiju se vsako leto zbere večja skupina zastavonoš, ki z množico plapolajajočih zastav z vsega sveta pozdravljajo udeležence. Takoj za njimi pa že naše društvo ponuja sok in vodo. Marsikdo od tekačev hudomušno sprašuje po ‘šnopsu’, a tega seveda ni.
Letos smo proti koncu tekme imeli celo poškodbo. Rešilec je odpeljal na urgenco našo Pavlo, ki je pri pospravljanju razmetanih kozarcev nerodno stopila in si zlomila nogo.
Kot vedno so prvi profesionalni maratonci 
tudi naš župnik Miran je bil med boljšimi 
potem pa gneča bolj navdnih zagrizencev 
tekli so tudi šahisti 
vode ne zmanjka 
od kozarcev začne boleti roka 
po toliko kilometrih je imela še vedno prijazen nasmeh za nas 
zastave z vsega sveta 
Dušan in Rade 
mamica ni dobila varstva … 
in na kocu pospravljanje 
in ko je bilo že vsega konec … 
… je pritekla še najstarejša maratonka
Views: 266